Zametki CCBE-ja segajo v september 1960, ko so njegovo ustanovitev predlagali potniki na ladji, ki je bila v okviru kongresa Mednarodne zveze odvetnikov (UIA) namenjena v Basel v Švici. Po ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti na podlagi Rimske mednarodne pogodbe iz leta 1957 so evropski odvetniki občutili, da je njihova neodvisnost ogrožena. Potreben je bil organ, ki bi zastopal interese odvetnikov nasproti Evropski gospodarski skupnosti.
Med plovbo po Renu je bil podan predlog, da se ustanovi organ, v katerem bodo predstavniki tedanjih šestih držav članic Evropske gospodarske skupnosti (Belgije, Francije, Zahodne Nemčije, Italije, Luksemburga, Nizozemske). Prisotni, t.j. predsedniki odvetniških združenj omenjenih držav, so s predlogom načeloma soglašali.
Načrt je kmalu zašel v težave, ker so odvetniki iz Pariza in Bruslja želeli imeti svojo organizacijo. V začetku decembra 1960 je bil v sodni palači v Bruslju sklican sestanek, na katerem so nekateri izmed ustanoviteljev uspeli svoje francoske in belgijske kolege prepričati, da bi bila prava mednarodna organizacija bolj učinkovita.
Delegacije so sprejele ime "Svetovalni odbor odvetniških in nacionalnih združenj iz šestih držav EGS (ustanovljen s strani UIA)". Ta naziv so končno poenostavili v "Svet odvetniških združenj Evrope", skrajšano CCBE.
Leta 1966 se je CCBE osamosvojil in svoje poslanstvo opredelil kot "proučevanje vseh vprašanj, ki zadevajo pravno stroko v državah članicah Evropske skupnosti in oblikovanje rešitev za usklajevanje odvetniške prakse v teh državah"
Velik korak naprej je bil storjen leta 1977 z uvedbo CCBE-jeve osebne izkaznice, nekakšnega potnega lista, ki odvetnikom iz držav članic EU omogoča zagotavljanje storitev v drugih državah EU. S pomočjo obširne medijske obravnave se je ideja uveljavila in v dveh letih je bilo vloženih 700 vlog za izdajo izkaznic.
Drug pomemben zakonodajni ukrep, ki je tudi obrodil sadove leta 1977, je bila Direktiva o storitvah (77/249), ki je odvetnikom iz EU omogočila začasno opravljanje storitev v drugi državi članici EU.
Leto 1979 pomeni pomembno zmago v boju za uradno priznanje, ko je Evropsko sodišče sprejelo CCBE za posrednika v zadevi, kjer je zastopal interese pravne stroke v Evropi. Zadeva AM&S Europe Limited proti Komisiji evropskih skupnosti je bila osredotočena na vprašanje privilegija pravne stroke pri notranjem odvetniku in CCBE je izdelal nazoren pregled predpisov na to temo, ki v državah članicah veljajo za uporabo na sodišču. V posledici je CCBE ustanovil Stalno delegacijo za sodišče. Leta 1988 je bil sprejet CCBE-jev kodeks poklicne etike, ki ureja čezmejno dejavnost odvetnikov.
Leta 1998 je po dolgih razgovorih s CCBE-jem izšla druga direktiva o pravni stroki, Direktiva o rednem opravljanju poklica odvetnika (98/5). Ta direktiva je odvetnikom EU omogočila redno opravljanje poklica odvetnika v drugi državi članici pod pogojem, da se vpišejo v register lokalne odvetniške zbornice – gostiteljice in se po njem ravnajo.
Sčasoma sta se Evropska komisija in Parlament redno posvetovala s CCBE-jem glede direktiv, ki zadevajo interese pravne stroke v Evropi.
Publikacijo z nadaljnjimi podrobnostmi o zgodovini CCBE-ja lahko najdete na tem mestu.